Zadnja številka
Last Issue
Recenzija knjige Desa Muck: Panika
Številka 22 (2005) - Beremo za vas

Roman Panika sem vzel v roke vzpodbujen z več motivi, ki bi se jih dalo strniti v tri ključne:

- prebral sem njene mladinske romane, ki so mi bili všeč
- pisateljica se mi je nasploh zdela »faca« tudi iz TV – ekranov
- ker mi je knjigo »panično« odsvetoval ženski del bralne publike, češ da se v njej ne najde nič »globokega«
 
Predvsem slednje je bil dokončen »poriv« k branju te knjižice, ki sem jo prebral v »enem dahu« in sem se ob njej neskončno zabaval. In razmišljal, če bi se morda dalo (kar osebno po meni) naročiti še kakšno tako za letošnje poletje.

Da pa splošni uvod malo »prizemljim« bom navedel, kaj mi je v knjigi še posebej ugajalo. V prvi vrsti morda prav to, kar verjetno »resnejši« del bralcev najbolj moti, da v celi zgodbi nekako ne odkriješ ali pisateljica misli resno ali se samo šali. In to šali iz tako pomembnega področja kot so intimni partnerski odnosi. Meni je pri branju ugajala prav ta zabrisana meja med komično obarvano izmišljijo in morda biografskimi ali celo avtobiografskimi elementi pripovedi. Morda bi bil večji delež avtobiografskega dela celo zaželjen zaradi večje avtentičnosti, saj imam še živo v spominu, kako sem bil nekoč razočaran nad izjavo meni zelo ljubega češkega pisatelja Milana Kundere, da se njegova literatura pravzaprav začne na točki, ko se konča njegovo osebno izkustvo.Vsekakor se mi zdi, da je tudi literatura bolj polnokrvna, če jo prežemajo tudi osebna, marsikdaj tudi negativna izkustva, ki jih ustvarjalno presegaš na raznorazne načine, tudi na način humorja, ali celo »črnega humorja«, ki ga pri Desi zagotovo ne manjka. In če kaj Deso zelo loči od kopice drugih, predvsem slovenskih avtorjev, je ta njena optimistična in ironična drža, neskončno daleč stran od samosmiljenja, svetobolje in kakršnekoli jamrarije.

Za pokušino, preden knjigo zares vzamete v roke pa bom citiral nekaj njenih posebno zanimivih mest: 
»»Vem, Dušan, vem!« sem rekla, preslišala besedo korekten, do katere imam naraven odpor in položila drugo roko na njegovo z zoprnim občutkom, da tega nisem storila dovolj spontano. Toda njegove oči so bile polne topline in hvaležnosti kot pri teličku. Da to je trenutek, ko bo padel prvi poljub, sem pomislila. No, pa opravimo to reč! S priprtimi očmi, da jih ne bi zgrešila, sem se začela bližati njegovim ustnicam. Ko sem se jih dotaknila , sem zatisnila veke in bila rahlo presenečena. Bili sta kot dve novi radirki!«

»Bila sem v šoku. Že o tem, da je med nama preskočila iskra, sem dvomila. Mitja je bil vrhunski moški. Kapitalec. Loterija. Kadar smo šli skupaj ven, nisem spregledala, kako so ga opazovale ženske, čisto drugačne od mene. Lepotice, samozavestne, plenilke. Že tega, da ga je ujela Jasna, sicer čisto čedna in ljubezniva, do včeraj nisem razumela. Pa še v primeru, da bi res kaj preskočilo med nama. je  bila najbolj drzna možnost, ki bi jo pričakovala, zgolj občasno spogledovanje in mogoče potem v kaki brezumni situacijji, seveda alkoholno podkrepljeni, bežen erotični izpad, po katerem bi se do smrti izogibala drug drugega. Ta popolni moški, lepotec, intelektualec, šarmanten, duhovit, suveren, pozoren, pa kaj bi naštevala, po zemlji pomotoma blodeče božanstvo, mi ponuja razmerje«.

»Potem je sredi junija udarila Evita. takoj sem vedela, da stojim pred smrtnim sovražnikom. Pred mogočnim vojaškim strojem z neverjetno borilno sposobnostjo in nepreglednimi količinami hormonskega orožja. Bila je natančno takšna ženska, kot so Mitju všeč. Z dolgimi, celo naravnimi bakrenimi lasmi, modrimi očmi, napeto bluzo, tankim pasom in širokimi boki. Skoraj brez ličil, s čisto poltjo. Vsa mačja in samozavestna. Ves čas je kazala brezhibne zobe in si jih oblizovala z majhnim rožnatim jezikom kot bi se rodila samo za felacijo. Vsi moški v redakciji so imeli penise ves čas v stanju popolne pripravljenosti.«

Skratka priporočeno knjigo vzemite v roke »brez panike«. Ne bo vam škodila. Morda tudi koristila ne, a dolgočasila vas zagotovo ne bo. In če kaj pedagoški delavci res rabimo, rabimo nekakšen odmik, odmik od stalne resnosti, zaskrbljenosti in večnega zgleda. Kaj če bo kaj k temu pripomogla prav ta »neznosno lahka« knjiga? 
 
Marjan Grahut
 
 
 
Home About journal Instructions to authors Editioral board and editoral council Contact and Subscribe Domov O reviji Navodila avtorjem Uredniški odbor in uredniški svet Kontakti Domov O reviji Navodila avtorjem Uredniški odbor in uredniški svet Kontakti Home About journal Instructions to authors Editioral board and editoral council Contact and Subscribe Domov O reviji Navodila avtorjem Uredniški odbor in uredniški svet Kontakti in naročila Contacts Contacts
© 2010-19 Revija Iskanja