Etika, altruizem in (ne)sebičnost ali: Zakaj (institucionalno) (pre)vzgajamo?

Razmišljanja

Če se dandanes lotimo institucionalnega vzgajanja, osveščanja in ozaveščanja (»ne-svojih«) otrok, si moramo biti kot učitelji oz. vzgojitelji pri sebi dokaj na jasnem okrog iskrenosti in etičnosti tovrstnih vzgojnih intervencij. Dilema, ali je nekaj resnično dobro za drugega – v našem primeru za otroka – ni tako enostavna. Rdeča nit mnogih teoretskih razprav o vzgoji je osveščanje o pomenu in vlogi določene vzgojne aktivnosti in njenem širokem vplivu na razvoj vseh temeljnih področij otrokovega razvoja. Na prvi pogled nič spornega – ambicija ima celo etično-altruistične temelje. Toda pri seciranju oz. z analitično-logičnem sklepanjem v povezavi z esencialnimi momenti tovrstnih (institucionalnih) vzgojnih ambicij, pa takšne iskrene vzgojne intervencije le niso tako nesebične kot so videti na prvi pogled. Etičnosti sicer ni mogoče oporekati. Toda v čistem teoretskem kontekstu so v luči t.i. psihološkega egoizma tudi temelji etičnosti sebične (egoistične) narave. Vendar to ne moti. Dobro pa je, da to vemo.

Ključne besede: Filozofija, etika, psihoanaliza, vzgoja, ozaveščanje, egoizem.

mag. Roman Vodeb