Razmišljanja ob izidu 20. številke revije »Iskanja« z naslovom kratka zgodovina domske pedagogike

Uvodnik

To so bila burna, ustvarjalna leta. Ustvarjalna na področju domske pedagogike. Začela se je že prenova dijaških domov. Prvi med njimi je bil zgrajen v Kopru 1979, nekatere novogradnje so bile v delu, še več pa je bilo načrtovanih. Bilo nam je jasno, da mora novim stavbam slediti tudi kadrovska prenova. Visoko izobrazbo so si želeli pridobiti vodstveni delavci v dijaških domovih, ustrezno visoko izobrazbo so si morali pridobiti tudi vzgojitelji v domovih. Tisto, kar je pri mnogih tlelo in ni bilo doslej artikulirano, je nenadoma postala potreba in dolžnost. Vzgojitelji in ravnatelji so si naenkrat želeli več. Niso bili več zadovoljni le z nadzorno vlogo v domovih. Niso hoteli biti več le čuvajo v jedilnici, pri učnih urah, na hodnikih ponoči, niso želeli le preštevati in spravljati v red učence. Hoteli so jim biti mentorji, vodje pri dejavnostih v prostem času, inštruktorji pri nalogah, katere je učencem nalagala srednja šola, želeli so biti svetovalci in posredniki med dijaki in njihovimi starši. Niso želeli biti več prefekti in disciplinski starešine, pač pa vzgojitelji.

Takšne potrebe so številni vzgojitelji imeli že prej, mnogi so v odnosu do dijakov že prej prevzemali različne vloge, vendar pri tem niso imeli podpore pri svojih nadrejenih, niti pri pedagoških svetovalcih, ki so opravljali nadzorne naloge, niti v programih dijaških domov. K različnim vzgojiteljskim nalogam so jih preprosto prisilili dijaki in njihovi starši, sprejemali pa so te vloge tudi zaradi osebnega pedagoškega posluha in iz nezadovoljstva s preprostimi, nezahtevnimi nadzornimi nalogami.

Prva skupina ravnateljev in vzgojiteljev v dijaških domovih, si je želela sredi 70. let  pridobiti visoko izobrazbo na Pedagoški fakulteti Univerze na Reki. Hkrati pa so si nekateri vodilni nosilci ideje strokovnega napredka dijaških domov (Franjo Klojčnik, Magda Žezlina, Jože Prelog) začeli intenzivno prizadevati za ustanovitev posebne študijske smeri »domska pedagogika« v okviru oddelka za pedagogiko na Filozofski fakulteti na Univerzi v Ljubljani. Ko so bila v 70. letih na višku prizadevanja za uveljavitev usmerjenega izobraževanja v srednji šoli, so se tudi na oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti odločili, da bodo doslej enotni študij pedagogike razcepili v tri študijske smeri: šolska pedagogika, domska pedagogika in andragogika – čeprav val usmerjenega izobraževanja tedaj še ni zajel visokega šolstva.

V študijskem letu 1976/77 je začela na oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti delovati študijska usmeritev »domska pedagogika«. Vpisali so se prvi redni študentje, še več pa izrednih študentov, večinoma vzgojiteljev iz dijaških domov in iz vzgojnih zavodov. Vpis se je iz leta v leto povečeval in kmalu presegel vsa pričakovanja. Predavanja in seminarje smo morali organizirati v poznih popoldanskih urah in ob vikendih, tako da so se lahko v študij enakovredno z rednimi študenti vključevali tudi izredni študenti. Ta simbioza je predstavljala posebno vrednost in kvaliteto, saj so vzgojitelji iz dijaških domov prinašali v študij resnične vsebine , probleme in dileme iz pedagoške prakse, s čemer so študij izjemno popestrili in obogatili.

Zaradi učinkovitejše komunikacije med študenti in komunikacije med nosilci študijske usmeritve in dijaškimi domovi, smo že v študijskem letu 1980/81 ustanovili interno glasilo »Informator«. Ta je ob podpori skupnosti dijaških domov v študijskem letu 1983/84 prerasel v revijo.Rodila se je revija »Iskanja« s podnaslovom »Vzgoja, prevzgoja«, ki je letos, to je leta 2004, praznovala 20. letnico. Revija je nastala v času, ko smo v želji po kvalitetnem pedagoškem delu v dijaških domovih vzpostavili sožitje med fakulteto in dijaškimi domovi. V času. Ko so tudi dijaški domovi zgledno med seboj sodelovali, povezovala pa jih je »Skupnost dijaških domov«. V času, ko je med  delavci v dijaških domovih prevladovala velika želja po visokošolski izobrazbi, po novih znanjih, po kvalitetnem strokovnem delu z dijaki. V času, ko so nekdanji dijaški domovi, ki so dajali srednješolcem le stanovanje in hrano, preraščali v pedagoške ustanove.

Pravzaprav samo bili s takimi usmeritvami edinstveni v evropskem prostoru. Kljub temu, da smo zbirali informacije v Avstriji, v Nemčiji, v Italiji, v Belgiji, na Nizozemskem, v Švici in še kje, dijaških domov, takih, kot smo jih koncipirali pri nas, v tujini nismo zasledili. V vseh navedenih državah imajo sicer dijaške domove – internate pri šolah ali domove za več srednjih šol hkrati, v mnogih primerih v rokah cerkve, v katerih v števi8lnih primerih prevzemajo vlogo vzgojiteljih redovnice. V teh internatih sta dijakom zagotovljena stanovanje in prehrana, vzgojne učinke pa naj bi imel režim, zasnovan na krščanskih vrednotah in čednostih.

Pred nekaj tedni je prišla k meni na razgovor diplomantka Teološke fakultete. Zanimalo jo je, ali ima kot diplomantka z visoko izobrazbo možnosti, da se zaposli v dijaškem domu kot vzgojiteljica in pa, kakšno prihodnost imajo pri nas dijaški domovi, spričo tega, da nimajo nikjer v Evropi na podoben način koncipiranih dijaških domov. Povedal sem ji, da morda tvega, če se odloči za kariero vzgojiteljice v dijaškem domu, da pa sem po drugi strani prepričan, da po 30. letih, ko smo se odločili, da bomo dijakom v dijaških domovih nudili kaj več kot le hrano in streho nad glavo, ne bomo naredili koraka nazaj, pač pa, da si bomo prizadevali kvečjemu za še bolj kvalitetno vzgojo; da mlad človek potrebuje usmerjanje, nasvete in oporo, da potrebuje pomoč. Pomoč v življenjskih stiskah kot tudi da potrebuje pomoč pri učenju. Da potrebuje tudi možnosti, da kvalitetno preživlja prosti čas, da potrebuje nekoga, ki bo po potrebi prevzel vlogo staršev. Da mora vzgojitelj profesionalno reagirati, če se pojavijo pri dijakih težave, kot npr. narkomanija, alkoholizem, depresivnost ali agresija, zanemarjanje šolskih obveznosti ali spolne nenormalnosti. V takih primerih je treba nekaj storiti, odpraviti težave, rešiti probleme pri dijaku ali pri skupini dijakov in se ne zatekati le k disciplinskim ukrepom in kaznim. Z njimi ne rešimo problema, pač pa ga le začasno potisnemo pod preprogo, umaknemo ga iz vidnega polja v ozadje oz. na obrobje.

Če bi komu prišlo na misel, da bi iz ekonomskih razlogov, da bi prihranili denar, vzgojitelja degradirali na disciplinskega starešino, morda kot v preteklosti prefekta, bi vse preostale naloge, ki jih danes opravlja vzgojitelj ostale nepokrite, ali pa bi jih opravljali morda varnostniki, neprofesionalno in nestrokovno. Tudi posamezni svetovalni delavci bi ne mogli zapolniti vrzeli. Svetovalni delavci so specializirani za ozko omejeno strokovno področje, vzgojiteljski poklic pa je širok, z mnogimi vlogami, ki jih terja skupno življenje z dijaki in skrb za dijake.

Tak profil vzgojitelja smo razvijali v reviji »Iskanja« 20 let. Razvijali smo ga v dialogu med teorijo in prakso, razvijali smo ga skozi refleksijo prakse, sksozi teoretično misel in uveljavljeno prakso v tujini, predvsem v evropskih državah. Ni nas prvenstveno zanimal dijaški dom, pač pa institucija, vzgoja v instituciji, institucionalne zakonitosti, ki vplivajo na stanovalce. Zanimala nas je skupina: velika, srednje velika in mala skupina. Zanimalo nas je tudi delo s posameznikom. Pisali smo o ciljih in načelih pedagoškega dela v dijaških domovih, pisali smo o metodah in strategijah dela z dijaki.Tudi o ekološko psiholoških pogojih, ki jih je treba zagotoviti dijakom za bivanje in za delo, tudi o organizaciji vzgojnega dela in o režimih, ki lahko ustrezajo današnjemu času ali pa niso primerni razglašenim pedagoškim ciljem.Skratka, ustvarjali smo koncept in doktrino vzgojnega dela v dijaških domovih.

Koncept, ki je dobival vse bolj jasne obrise, ni bil dokončan. V teh 20 letih so se spreminjale in se tudi korenito spremenile družbene in politične razmere, kopičila so se tudi nova znanja, spreminjal se je položaj dijakov in položaj dijaških domov. V očeh dijakov, njihovih staršev, v očeh javnosti, strokovnih delavcev , pa tudi v očeh države, ki je dijaškim domovom enkrat namenjala večjo pozornost in jim pripisovala večji pomen, drugikrat pa manjšega, skoraj obrobnega. Vse te okoliščine so vplivale na to, da koncepta doslej še nismo zaokrožili, četudi smo med tem kar nekajkrat menjali Okvirni vzgojni program.

V reviji Iskanja smo pisali še o marsičem iz dijaških domov in za dijaške domove, tudi o vzgojnih zavodih in o zaporih. V prvih številkah so bili avtorji pretežno učitelji in študenti študijske usmeritve »domska vzgoja« na oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Potem pa so se vse bolj vključevali domski delavci, vzgojitelji, svetovalni delavci, tudi ravnatelji.

Danes domski delavci kot avtorji prispevkov za revijo prevzemajo pobude v svoje roke. S tem pa je revija Iskanja postala bolj njihova revija. S tem je postala odraz potreb izmenjave znanj, spoznanj, mnenj in stališč. Tudi konstruktivne kritike, številnih pobud in predlogov.

Danes so se znašli dijaški domovi v ne preveč zavidljivem položaju.Zgodilo se je kar nekaj družbenih premikov, ki so ogrozili preživetje mnogim med njimi.

Po opustitvi koncepcije srednjega usmerjenega izobraževanja v 90. letih, so bili ukinjeni nekateri šolski centri in dijaški domovi, ki so bili sestavni del mreže specializiranih šolskih centrov v srednjem usmerjenem izobraževanju, so ostali brez zadostnega števila stanovalcev. Usahnil je tudi dotok mladine iz republik nekdanje Jugoslavije, ki so pred tem iskali stanovanje v dijaških domovih, zlasti pa so ti dijaki napolnjevali gradbene šolske centre. V 90. letih so se skrajšale tudi razdalje zaradi boljših prometnih povezav v Sloveniji in dijaki se v mnogih primerih raje odločajo za cenejšo vsakodnevno vožnjo od doma v šolo kot za nastanitev v dijaškem domu. Starši z višjim standardom pa se v mnogih primerih odločajo za privatno nastanitev svojih otrok, kot da bi zanje iskali streho nad glavo v dijaškem domu.

Iskani in polno zasedeni so še vedno dijaški domovi v mestih, kot so Ljubljana, Maribor, Celje in Novo mesto, še posebej, ker so odprli vrata tudi študentom, proste kapacitete pa lahko ponudijo tudi potrebam v turizmu.

Z delno ali popolno spremembo namembnosti so preživeli tudi nekateri drugi dijaški domovi, ki niso bili zgrajeni v mestih.

Toda razen objektivnih težav, ki so družbeno pogojena, in nanje ni mogoče vplivati in jih spreminjati v prid boljšemu položaju dijaških domov, pa lahko ugotovimo tudi številne subjektivne napake samih dijaških domov, ki vplivajo negativno na njihov boljši položaj.

Dijaški domovi so tudi večinoma premalo prožni za družbene spremembe, ki jih prinaša zelo dinamično življenje z mnogimi novimi možnostmi. Sprašujem se npr. ali smo dovolj osveščeni, da nam odpira vstop v Evropsko unijo številne nove možnosti? Da bodo trkali na naša vrata dijaki, študenti in udeleženci posvetov, simpozijev, konferenc iz številnih evropskih držav. Ali jim bomo lahko ponudili svoje usluge, ali bomo lahko zadovoljili njihove potrebe in njihova pričakovanja. Tudi slovenski dijaki so drugačni kot so bili nekoč. Imajo drugačne potrebe in drugačna pričakovanja. Razen tega ne kaže prisluhniti dijakom samo danes, pač pa se že vživljati v spremembe, ki jih bo prinesel jutrišnji dan.Različne skušine dijakov in njihovih staršev imajo različna pričakovanja in takim skupinam lahko ponudbo tisto, kar želijo. Največkrat z majhnimi posegi v prostor. Pomembnejši pri tem so strokovni kadri – vzgojitelji.

Dijaški domovi bi lahko dali večji poudarek kulturnemu in športnemu življenju. Dijaki sami pri tem predstavljajo največjo potencial. Kulturno in športno življenje bi lahko pomagalo promovirati dijaški dom med samimi dijaki in njihovimi starši, pa tudi v okolju, v katerega je dijaški dom umeščen.

Omenil sem že, da dijaški domovi ne morejo pomembneje posegati v objektivne družbene okoliščine, ki vplivajo na bistveno zmanjšane nastanitvene potrebe kot v preteklosti, toda mogoče je pomembno vplivati na vse tiste dejavnike, ki predstavljajo vplivno področje samih dijaških domov, vodstvenih delavcev in vzgojiteljev v njih, tudi dijakov in njihovih staršev. Pri tem se lahko zgledujemo in se mnogo naučimo iz preteklosti, iz 70 in 80 let 20. stoletja, ko so se dijaški domovi izvili iz anonimnosti in ko so iz nastanitvenih internatov preraščali in prerasli v pedagoške ustanove. Še vedno se lahko tudi mnogo naučimo iz strokovnih prispevkov, ki so bili objavljeni v 20 številkah v reviji Iskanja, ki zrcalijo napore, razmišljanja in včasih vijugave poti in stranpoti strokovnih delavcev v dijaških domovih in strokovnjakov na Filozofski in Pedagoški fakulteti. 

dr. Vinko Skalar