Recenzija knjige Alojz Ihan: Do odpornosti z glavo

Beremo za vas

Kdor se je že kdaj polotil branja, pa naj si bo to strokovne knjige oz. članka, proznega leposlovnega dela, katerekoli od sedmih pesniških zbirk; ali samo kolumne v Sobotni prilogi Dela, ki ga je »zakrivil« v Ljubljani rojeni in samo 44. letni profesor in specialist klinične mikrobiologije in imunologoje ter vodja laboratorija za citometrijo dr. Alojz Ihan, ta recimo mu zahtevnejši bralec, ne bo zamudil priložnosti in bo prebral eno zadnjih – res ne vem, če je morda izšla še kakšna novejša knjiga – Ihanovih del, zopet strokovne knjige iz področja imunologije, skratka iz njegovega ožje profesionalnega področja. Toda nakljub temu dejstvu tudi v tej knjigi pisec ne nastopa izključno kot dober poznavalec strokovne materije, ampak zopet v njem prevlada pisec – umetnik, ki posebej od poglavja ODNOSI IN BOLEZNI naprej stroko umetelno poveže s pronicljivim vživljanjem v človekovo psiho in medosebne odnose, ki jih ne vidi zgolj kot dostopen znanstveni objekt, ampak kot izredno subtilno, skoraj skrivnostno presečišče raznoterih sil in vplivov. Dovolite, da citiram samo nekaj tipičnih naslovov podpoglavij v poglavju o ODNOSIH IN BOLEZNIH, ki govorijo sami po sebi:
»Naš svet sestavljajo pokrajine medčloveških (socialnih) odosov«.
»Tudi v samoti nikoli nismo sami«.
»Socialna mreža so spomini, ki lovijo znana občutja, in dejanja, s katerimi jih znamo izzvati«.
»Socialno gnezdo je naša osnovna potreba«.
»Čustvenega stanja so tudi socialni signali«.
»Intimne povezave segajo vse do hormonske prepletenosti«.

V poglavju STRES IN SPREMLJAJOČA ČUSTVA SO ORODJE ZA PRILAGAJANJE pa nas zanimivi avtor preseneti, vsaj tiste, ki nas obsedajo vzdžljivostni športi – tekače na dolge proge, kolesarje, ultramaratonske plavalce- z zelo specifičnim pogledom na »čustveno razbremenjevanje«, ki nas lahko kaj hitro privede v drugačno težavo, to je v svojevrstno odvisnost.
Citiram: »Maraton je včasih tudi dolgotrajen beg od problemov« ali za tiste, ki se radi umikajo v samoto eksotičnih dežel: »brezkonflikten delček sveta je zgolj iluzija«.
In na koncu, za predokus pred branjem, še skok v eno od piščevih pesniških del SALSA in izbor ene od pesmi z naslovom KRMILNICA:

»Sredi zime na vrtu postaviš krmilnico za ptice in opaziš, da so jo zasedle le velike in močne, ki slabotnejšim ne puste blizu. Zato v krmilnico nasuješ več hrane, da bi jo bilo dovolj za vse, vendar male ptice še naprej gladujejo, padajo v sneg in umirajo. Potem narediš več krmilnic, a velike ptice se porazdelijo vsaka v svojo in podijo male ptice proč. To te razjezi in kadar opaziš veliko ptico, jo skušaš napoditi, vendar vedno najprej preplašene odletijo male ptice in potem najdalj, da se upajo spet vrniti. Nazadnje pa imaš vsega dovolj, vzameš puško in začneš streljati velike ptice. Kmalu jih ni več, a hudobne postajajo srednje; vse bolj prazne so krmilnice, ptice se jih izogibajo, tebi pa se zdi,  da ne moreš več odstopiti. Nekoč se spomniš, da si hotel pravzaprav samo hraniti ptice.« 

Marjan Grahut