Domska etika izhaja iz vzgojitelja in dijaka kot dveh avtonomnih osebnosti in je tudi sama avtonomna. Cilj etične vzgoje je avtonomna (svobodna, neodvisna, zdrava, srečna, uravnotežena, zrela) osebnost, ki samostojno presoja o tem, kaj je dobro in zlo. Vzgojitelj se usposablja za nenehno izboljševanje kakovosti dela v domu, ki vključuje po Starklovi različne naloge. Vzgojitelj goji z dijaki dvosmerno komunikacijo, ki je dobronamerna, dialoška, vključuje spoznavanje svojih potreb in potreb drugih, kakor tudi vživljanje in posluh zanje. Takšna komunikacija vsebuje tudi skupni jezik sprejemanja dijakov in njihovih staršev z odprto, ustvarjalno klimo. Vzgojitelj, čigar poslanstvo je vzgoja mladih, verjame vanje in ima posluh za delo z njimi. Spoznava potrebe mladih in je sposoben organizirati dejavnosti za njihovo zadovoljitev. Poznamo Glasserjevo in Maslowo klasifikacijo potreb, ki jih realiziramo po modelu prirejene Diltsove piramide. Etični kodeks pomeni formalno odpiranje prostora za zadovoljevanje potreb, poslanstvo vzgojiteljev, usposabljanje za etično pismenost. Na koncu poudarimo etično vzgojo kot vzgojo za mir.
Ključne besede: Dijaški dom, etika, teorije potreb, dvosmerna komunikacija, vzgojitelj, dijak, edukacijske potrebe, zlato pravilo.
dr. Bogomir Novak