Recenzija knjige Stanko Gogala: Izbrani spisi

Beremo za vas

(IZBOR, PREDGOVOR IN BIOGRAFSKE PODATKE PRIPRAVIL ROBI KROFLIČ; LJUBLJANA, DRUŠTVO 2000, LETO 2005)

Pred kratkim, 09.11.2005, je bila v Šolskem muzeju v Ljubljani v sodelovanju s Filozofsko fakulteto, oddelkom za pedagogiko, in s Slovenskimi društvom pedagogov predstavljena (predstavila sta jo profesor dr. Robi Kroflič in dr. Zdenko Medveš) nadvse zanimiva knjiga Izbrani spisi prof. dr. Stanka Gogale, po krivici premalo znanega in verjetno iz ideoloških razlogov zamolčanega teoretika personalistične pedagogike (in tudi duhoslovne pedagogike). Čeprav v njegovi pedagogiki lahko zasledimo mnogo teoretskih vplivov oziroma jih zasledijo pedagoški analitiki, je hkrati treba tudi ugotoviti , da vse te vplive tako izvirno preoblikuje v osebno obarvan teoretski pristop, da lahko mirno zaključimo, da gre pri Gogali za izvirnega pedagoškega misleca, ki je v antropološkem smislu izoblikoval »konsistenten personalistični pristop« v pedagogiki oziroma je sam označil svojo pedagogiko za osebnostno pedagogiko. Za to ga lahko postavimo ob bok najvidnejšim predstavnikom personalizma, svetovno znanemu filozofu Levinasu in A. Trstenjaku  pri nas. Ker Gogalovo osebnostno pedagogiko  najbistveneje določata CILJ VZGOJE IN PSIHOLOŠKA osnova vzgojnega vplivanja, je prav, da se malo podrobneje seznanimo z njegovim razmišljanjem s tem. O cilju sodobne vzgoje zelo zanimivo govori v predavanju VZGOJA K SVOBODI: 
»Vzgoja k svobodnosti je utemeljena na nekaterih posebnih motivih in spoznanjih sodobnega človeka. Predvsem temelji na enem osnovnih odnosov človeka do človeka – na najprirodnejšem zaupanju vanj, na neposredni veri v njegovo spoznavno sposobnost, v njegovo poštenost, v moč njegove objektivnosti in premočrtnost njegovega duhovnega razvoja. Kjer je oseba, tam je svoboda in kjer je svoboda, tam so tudi poedinci, ki zaslužijo ime oseba. Če bomo razpravljali o vzgoji k svobodi, bomo obenem govorili tudi o vzgoji osebe v sodobnem človeku.«

V prav tako zanimivem predavanju z naslovom DUHOVNA PODOBA SODOBNE MLADINE pa zasledimo naslednjo misel:
»Duhovna razgibanost šolske mladine pa se izraža na različne načine. Mlad človek je lahko zvest in prepričan ter živ pripadnik neke določene duhovne smeri in se tudi praktično in življenjsko udejstvuje v tem smislu, le da je še ekstremnejše in radikalnejše prepričan o svoji ideologiji kot odrasli.«

Zame najzanimivejši in morda za Gogalo najtipičnejši in najizvirnejši pedagoški fenomen pa je fenomen DOŽIVETJA. O njem se v predavanju UVOD V PEDAGOGIKO izrazi takole: »Nekaj doživeti v polnem smislu besede ni isto kot imeti doživljaj o nečem … Psihologija govori o doživljajih, ki jih imenujemo predstave, misli, čustva in stremljenja, iz imena »doživetja« pa čutimo, da gre za globlje duševne akte kot npr. strmenje, globoko začudenje, osebno spoznanje, trpljenje, razočaranje, doživetje lepega dne (pomenljiv aforizem pravi: v deželo je prišla pomlad, blagor vsem, ki jim to še kaj pomeni), pričakovanja, doživetja samote, smrtnega strahu, globoka žalost in veselja, umetnostna doživetja lepote, glasbe, religiozna doživetja, doživetje nezaslužene krivice, doživetje materine ljubezni, dobrote etc.«

In še sklepna misel: ob branju Gogalovih pedagoških tekstov se ti začne vračati morda že malo načeta vera v to, da je vzgojno vplivanje, navkljub k sreči bolj navideznem vrednostnemu razkoraku med vzgajanci in vzgojitelji, še mogoče in celo zelo učinkovito, celo pod enim samim pogojem: ob srečevanju osebe z osebo.

Marjan Grahut