Recenzija knjige Gazvoda Nejc: Vevericam nič ne uide

Beremo za vas

»Ne spomnim se kako sva se spoznala. Najbrž je bila vedno tu, ko sem bil jaz tam. Enkrat je bilo dovolj, da sva bila oba tu. Ali pa tam.« Ta iskriv odlomek je iz ene od kratkih zgodb z naslovom Jezero iz knjige Nejca Gazvode Vevericam nič ne uide. Nejc je to knjigo napisal že kot gimnazijec, ki je rad izjavljal, da bi bil svet brez literature in filmov grozno dolgočasen in je v skladu z izjavami tudi deloval in »zagrešil« že veliko svoje pronicljive literature, delno objavljene v literarnih revijah, časopisih etc. in tudi v knjižni obliki. Znana je še njegova knjiga Camera obscura, roman o generaciji njegovih let, ki nadvse samokritično obravnava samo sebe. Zbirka kratkih zgodb Vevericam nič ne uide je bila nominirana za najboljši literarni prvenec v letu 2004, medtem ko prvo pomembnejše priznanje »Dobitnik Dnevnikove fabule 2006« Nejc dobi za najboljšo zbirko kratke proze v tekočem letu 2006. 
Želim za Barico Smole ponoviti besede iz spremne besede k Vevericam …

»Veverice Nejca Gazvode nam dajejo upanje, da mladi ne bodo blodili v prostoru med živim in mrtvim svetom, da ne bodo kot kreature, ki pozabijo dotike, poljube, toploto, hlad. Vse. Kajti junak v Sprehodu je sposoben še vedno videti vile. Veverice prihajajo k njemu na klepet in v naročje zato, ker je bitje volje, ker stori, kar si zapiči v glavo.« 
Prepričan sem, da si boste zapičili v glavo odločitev, da preberete to knjigo tudi vi, bralci Iskanj. Tokrat boste našli kar iščete – izvrstno kratko prozo, ki kar prekipeva od svežih idej in mladostne energije. 

Marjan Grahut