Integracija in inkluzija

Razprave in raziskave

Med pedagogi in specialnimi pedagogi obstajajo v zvezi s pojmoma integracije in inkluzije različni pogledi in stališča ter celo spori, ki trajajo že več kot desetletje, pravzaprav od Salamance (Španija) leta 1994, ko je bil na UNESCO-vi konferenci k pojmu integracije vpeljan še pojem inkluzije oziroma pojem socialnega vključevanja. Številni strokovnjaki so tedaj ta pojem zavrnili in ga še vedno zavračajo, češ da je nepotreben ob pojmu integracije, ki da že vsebuje vse tisto, kar prinaša pojem inkluzije; da je inkluzija le novo ime za integracijo, kar povzroča med strokovnjaki zmedo in nesporazume; da smo med pedagogi in specialnimi pedagogi komajda uspeli premagati najhujše odpore do integracije, že smo ustvarili z novim pojmom nove; ker se še integracija ni prav uveljavila, pa z novim pojmom izražamo dvome v ustreznost integracijske paradigme. Uvedbo pojma inkluzije v pedagoški prostor so torej številni strokovnjaki v tujini in tudi pri nas ocenili kot nepotrebno, odvečno in celo zavajajočo. Sam se pridružujem tistim, ki menijo, da sta pojma integracija in inkluzija vsebinsko in glede na cilje različna, da se nanašata na različni skupini osnovnošolcev in srednješolcev, ki sta tudi po obsegu različni. Pridružujem se tistim, ki menijo, da odpira pojem inkluzije nove, predvsem socialne razsežnosti integracije, ki so bile pred tem zanemarjene, in tudi tistim, ki opozarjajo, da je inkluzivna paradigma v večji meri kot na otroke naslovljena na šolo, na njene temeljne sistemske sestavine, na razred in na učitelja. 

Ključne besede: integracija, inkluzija, otroci, šola, učitelj. 

dr. Vinko Skalar