Recenzija knjige Dese Muck: Peskovnik boga otroka

Beremo za vas

Desa Muck, donedavno znana predvsem mladini z izjemno aktualnimi in nadvse berljivimi uspešnicami kot Blazno resno … o bontonu, seksu, zadeti, slavni etc., ki poklicnim in naravnim vzgojiteljem lahko služijo za zelo primerno iztočnico za pogovor o zelo življenjskih temah, problemih oziroma vprašanjih nasploh, se v zadnjem času – hvala bogu – oglaša tudi odraslim z romanom Panika in Peskovnik Boga Otroka. O romanu Panika sem se že razpisal v eni od prejšnjih izdaj revije Iskanja, o njenem romanu iz lanskega leta 2006 pa bom nekaj razlogov, zakaj je vredno poseči po njem, navedel v pričujoči številki.

1. Knjigo priporočam preprosto zato, ker je, hočeš – nočeš, njena vsebina še kako aktualna. Verjetno prav za vse, saj ga ni junaka med nami, ki se ga tovrstna vprašaja »smiselnosti življenja« ne bi nikoli dotaknila. Poznate morda koga, ki je permanentno srečen, zadovoljen in, ki zase lahko trdi, da v svojem življenju ni potreboval »boga« niti za sekundo? Desina nova knjiga je izvrstna (zopet zelo berljiva, smešna, sproščena …) parodija iskanja takega »smisla« v običajno nesmiselnih vsebinah kot je precejšen del new agejevske literature, kot tudi na principih nekakšne nove duhovnosti oblikovanih skupin, verskih sekt in razno raznih gibanj, katerih glavno poslanstvo je »pometanje« realnih problemov pod tepih in iskanje izmišljenega, paralelnega, utopičnega in kajpak bolj ali manj nekonfliktnega sveta, v katerem je vse kot »ulito« ali za znoret v redu.

2. Drugi, prav tako močan razlog, da preberete to knjigo, je Desin slog pisanja, ki tudi name res deluje tako, kot se je zapisalo kritiku Marijanu Zlobcu: »Desa Muck se dela norca iz vsega, kar ve, je brala, slišala ali videla, tako da ji je čisto vseeno, kaj bo nastajalo pod njenimi prsti. To je primer »avtomatične« pisave, ker ni treba nič misliti, ampak te vodijo pisateljski »hormoni« …« Seveda s kritikom ne soglašam v tem smislu, kot da gre pri Desi zgolj za »božji dar« pri pisanju, ampak njeno pisanje zares deluje tako kot, da bi kar »padlo« iz nje (in ne mukotrpno »nardilo«). In kot tako se na strani bralca tudi prebere podobno. Kar »skoči« vate. In zakaj ne tudi tako lahkotno branje o resni tematiki?

Hočete odlomek?

Izvolite: »Mila je na srečanje prišla zadnja. Očitno so druge ženske že nekaj časa sedele v tišini in se skušale na gledati med seboj. Potem sta vstopila dva moška. Prvi je bil grd, drugi pa še grši. Bila sta kot komika iz nizkoproračunske oddaje na lokalni televiziji. Prvi je bil majhen, zelo suh in že rahlo plešast, čeprav je moral biti še zelo mlad. Imel je velike naočnike, skozi katere so mežikale potuhnjene oči in pod nosom je bilo nekaj podobnega brkom, lahko pa bi se tudi obrisal z umazano roki. Še najbolj je spominjal na drobnega otroka z boleznijo prehitrega staranja. Drugi je bil nepopisno debel. V več plasteh, ki so se zibale vsaka zase je priplul skozi vrata, kakor gromozanska poročna torte, ki se ni preveč posrečila.«

3. Drugi razlogi za priporočilo, pa so še: ker je avtorica zelo nadarjena za pisanje in še »garaška« povrh (sama o sebi pravi, da je pisatelj proletarec; glej sobotno prilogo Dela z dne 23.12.2006), ker je Desa znana javna »faca«, ki jo je vredno spoznati tudi kot pisateljico, ker se zdi, da Slovenci premalo cenimo svoje, domače pisateljske moči, ki si preprosto zaslužijo več pozornosti (naj naštejem le nekaj mlajših, talentiranih piscev: Andrej Morovič, Janja Vidmar, Feri Lainšček, Maša Modric, Primož Suhadolčan, Jani Virk …). 

Marjan Grahut