Cikli znanja, učeča se družba in človeški kapital

Razprave in raziskave

Najbolj znana in prevladujoča doktrina v vzgoji in izobraževanju ima danes središče v teorijah o človeškem kapitalu. Te teorije, pa če so še tako polne ideoloških predsodkov, prikazujejo zelo resnično težnjo sodobnega kapitalizma k mobiliziranju čedalje številnejših vednosti z njihovim dvojnim aspektom produkcijskih dejavnikov in trgovskega blaga. Ekonomisti s človeškim kapitalom označujejo »zalogo znanj, ki jih je mogoče ekonomsko ovrednotiti in so jih posamezniki osvojili«. To so najprej kvalifikacije, pridobljene bodisi v sistemu usposabljanja bodisi s poklicnimi izkušnjami. V širšem pomenu lahko ta pojem zajame številne adute, ki jih lahko posameznik uveljavlja na trgu in jih delodajalcem prikaže kot potencialne vire vrednosti: denimo zunanji videz, olikanost, način življenja in razmišljanja ali zdravstveno stanje. Tako bi po mnenju OECD človeški kapital združeval »znanja, kvalifikacije, kompetence« ki olajšujejo ustvarjanje osebne, družbene in ekonomske blaginje. Koncepcija človeškega kapitala sicer ni povsem izvirna, vendar je v mednarodnih organih in med zahodnimi vladami doživela velikanski uspeh, pa ne zgolj zato, ker predlaga strategijo »trajne rasti«, kakor pravijo njeni zagovorniki, ampak zato, ker ekonomsko upravičuje stroške šolanja, kar je v očeh »odločujočih« danes edino veljavno opravičilo. 

Ključne besede: človeški kapital, zaloga kapitala, ciklus znanja, stalni razvoj. 

dr. Metod Černetič, Brina Černetič