Recenzija knjige Vlada Miheljaka: Spoznavni temelji psihologije

Beremo za vas

Knjiga Spoznavni temelji psihologije avtorja Vlada Miheljaka tematizira nekaj, s čimer bi se morala psihološka stroka spopasti oz. vseskozi spopadati že vse od svojega začetka – od takrat, ko so filozofi začeli poglobljeno prijateljevati s proučevanjem človekove duševnosti. Vsi vemo, da ima psihologija dolgo preteklost in kratko zgodovino in da se še ni pozicionirala v sistem znanosti na tak način, ki bi bil sprejemljiv za vse. Wundtovo pionirstvo je sicer hvalevredno, zdi pa se škoda, da se Freud ni rodil kakšno desetletje prej. Psihologija je pionirske znanstvene korake v svojo smer namreč že dobro nakazala, ko je Freud »heretično« vkorakal v psihološki diskurz in to »po kraljevski poti« (z interpretacijo sanj) ter vpeljal psihologijo nezavednega oz. globinsko (hevristično) psihologijo. Človeški narcizem je bil na ta način dodobra načet že tretjič.
 
Miheljak se uvodnih poglavij loteva klasično »althusserjansko«, saj problematizira znanstvenost v psihologiji. V ospredje postavlja edino mogoče izhodišče – namreč, da je psihologija že ves čas svojega nastanka v krizi. Medtem ko je psihologija že vseskozi (in vse bolj) v krizi, je s psihoanalizo prav nasprotno – vsaj tako nam namiguje Miheljak. S psihoanalizo pa je tako ali tako križ, saj je »krizna znanost« (oz. veda) že v osnovi – od vsega začetka – zato v resnici nikoli ni zapadla v krizo. Če odmislimo Frommovem knjigo Kriza psihoanalize, ki ima (domnevno) krizo zgolj zapisano v naslovu, v resnici pa Fromm »krizo« psihoanalize razume v povsem drugačnih kontekstih – psihoanaliza nikakor ni v krizi na tak način kot psihologija. Za Miheljakovo knjigo se zdi, da bi morala imeti naslov: Kriza psihologije. Jasno pa je, da se Miheljak loteva krize psihologije prav s tematizacijo spoznavnih temeljev psihologije kot (domnevno) eksaktne znanosti. Medtem, ko se za psihoanalizo natančno ve, kako trhla in shizmatična je v osnovi, se za psihologijo misli, da je znanstvena. Miheljak pa nam po tihem sporoča, da je z znanstvenostjo v psihologiji problem. Psihoanaliza je v odnosu do psihologije naravnost disidentska in kot taka se dejansko ponuja kot »refleksivna« znanost par excellence, kot ugotavlja Miheljak. Psihologija pa bo očitno (še nekaj časa) ostala v krizi, saj se njeni »tvorni agenti« in/oz. »gospodarji vednosti« neizmerno prizadevajo, da bi v okviru psihologije ustoličili številna znanstvena spoznanja, vezana na človekovo duševnost. Da ne bo pomote: tudi psihoanalitiki so neizmerno prepričani, da so znanstveni. Toda za psihoanalizo »se (vendarle) ve«, da ne more biti klasično znanstvena, saj se (v resnici) »ne da vedeti« tisto, kar tematizira. No, Freud se je vselej deklariral za znanstvenika. Mnogi (teoretski) psihoanalitiki se dandanes hitro (z veseljem in nelagodjem hkrati) »sprijaznijo«, da so bolj filozofi ali pa vsaj (meta)teoretiki kot psihologi. Konec koncev, (teoretska) psihoanaliza predstavlja v (svetovni) filozofiji vodilni miselni koncept (zamenjala je marksizem). Bralec mestoma dobi občutek, da Miheljak včasih ni povsem ekspliciten pri razmejevanju psihologije in psihoanalize. Proti koncu knjige pa postaja razmejitev bolj jasna. Miheljak psihoanalizo ločuje od klasične psihologije in jo, psihoanalizo namreč, na svojstven način tudi bolj ceni kot sodobno oz. klasično psihologijo. 

Res pa je tudi, da se prav psihoanalitiki precej bolj pogosto (vsaj na tihem) zavedajo spoznavnega skepticizma oz. relativnosti spoznanja in/oz. znanstvene resnice. V svojih teoretskih prebliskih oz. diskurzih znajo biti (pre)drzni, vendar se (večinoma) ne vsiljujejo kot znanstveniki. Psihologi pa po drugi strani svoje raziskave in mnenjske teorije oz. interpretacije (večinoma) vehementno razglašajo za znanstvena spoznanja. Miheljak bralca napelje prav na tovrstne pomisleke. Psihologijo skozi celotno knjigo prefinjeno razgalja do te mere, da ga psihologi niti ne bodo mogli obsojati. Miheljak si pri »razgaljanju« posredno pomaga z mnogimi filozofskimi avtoritetami, z različnimi oporečniki in misleci, jih citira, in na ta način neopazno stopi na njihovo stran. No, kakšno kultno avtoriteto psihologije, npr. Eysencka, pa kar direktno okrca. Po drugi strani se posredno opira oz. dotakne t.i. »frankfurtske šole« in polemik, ki so se nanašale na socialno psihologijo. 

Problematizira znanstvenost oz. metodološko neoporečnost različnih statističnih analiz, na katerih bazirajo številne raziskave v tradicionalni psihologiji (posredno pa tudi v sociologiji oz. socialni psihologiji). Ko svetuje psihologiji, kako bi si izborila status znanosti, se naslanja na različne avtorje – npr. na Diltheya, Westmeyerja, Herrmanna idr.. V svoji strategiji kritiziranja psihologije kot znanosti se precej časa zadrži pri Popperju in Wottawu ter njunih polemikah, kdaj je neka znanost legitimno znanstvena. Miheljak psihologijo kritizira akademsko, vendar sistematično in subvertno in zato (posledično) učinkovito. Mestoma skuša sistematizirati podano snov v alinejah. Včasih je v kritikah celo zelo ekspliciten – npr. ko kritizira znameniti H-O (Hempel & Openheim-ov) metodološki model, ali ko primerja teorije pogojevanja (behaviorizem) in teorije kognicije. 

V 5. poglavju (Perspektive) tematizira vprašanje znanstvene paradigme in njene menjave. Jasno je, da se oprime Kuhna (in (zopet) nadaljuje z Westmeyerjem, enim od najuglednejših znanstvenih teoretikov psihološke stroke). Ob podpori obeh filozofsko mislečih avtoritet elegantno namigne, da se bo psihologija morala slej ko prej zamisliti – seveda v kontekstu svoje znanstvenosti. Mestoma si pomaga z močnimi argumenti, ki bodo mnogim psihologom (potencialnim bralcem) lahko pomagali spregledati nezavidljiv znanstveni položaj in krizo psihologije (kot znanosti) oz. krizo (znanstvene) paradigme. Zanimivo je, da argumenti večinoma niso plod njegovega sklepanja, pač pa se sklicuje na svetovne eminence filozofije in/oz. teorije znanosti. S tem strateškotaktičnim korakom nekako zvišuje legitimnost svoje (posredne) kritičnosti do psihologije (kot znanosti). Skinnerja se npr. »dotakne« tudi skozi, danes izjemno cenjenega, Chomskega … Rekli smo že, da Miheljak večji del knjige skuša biti dokaj neopredeljen do krize psihologije oz. do, kuhnovsko rečeno, krize paradigme v tej znanosti – in to mu »relativno« uspeva, vsaj formalno in na videz. No, proti koncu knjige pa vendarle tudi neposredno izpostavi svoje znanstvenospoznavno mnenje, da »v psihologiji vendarle lahko pogojno govorimo o paradigmi; še več, menimo, da se mora psihologija, če hoče utrditi status znanstvenosti, z vprašanjem paradigme ukvarjati in pristati na pogojno in vsaj ohlapno kategorijo paradigme«. Nato še svetuje: »Psihologi bi se najelegantneje izognili s pristankom na ‘multiparadigmatsko’ naravo psihologije … /…/ Samo potem bi se pač morali odpovedati ideji psihologije kot enotne znanosti; oz. bolje in natančneje: psihologije kot ene znanosti in ene discipline.« Tako predlaga, da bi se v psihologiji govorilo o več psihologijah – po modelu različnih psihoanalitičnih šol (ki bi si imele med seboj sicer veliko povedati, vendar se med seboj (modro) pustijo pri miru). Miheljak na ta način jasno pristaja na multiparadigmatskost v psihologiji in posredno (še enkrat) eksplicitno pokaže na problem enotnosti psihologije kot znanosti – seveda v kontekstu znanstvene paradigme: »Paradigmacija psihologije je zato poskus programske konceptualizacije psihologije kot enotne znanost.« Vendar z repliko, da ne gre za težnjo po enakosti psiholoških konceptov niti ne za prizadevanje za poenotenje znanosti in enačenje predmetnega področja naravoslovja in družboslovja, temveč zgolj za poenotenje razumevanja znanstvenoteoretičnih konsekvenc značilnosti raziskovalnega objekta. V tem delu se zopet »zateče« k eni od svetovnih teoretskih avtoritet, saj se delno nasloni na D’Avisa, ki pa ga s psihoanalitikom Lorenzerjem na nekem mestu tudi spodbija: »… predmet psihoanalitičnega raziskovanja ni opazovanju dostopno videnje, ampak ‘izraz’, s čimer je pojem dogodka nadomestil s pojmom doživetja in metodo opazovanja (po D’Avisu) dosledno suspendiral iz psihoanalize.« 

Miheljaka poznamo kot prodornega misleca in analitika različnih družbenih praks in političnih situacij. Glede na to, da je spisal tako koncipirano knjigo, postanejo njegova mnenja in analize (posredno) vrednejše. 
V zaključku knjige postane avtor za odtenek bolj »samoiniciativen«, saj eno največjih avtoritet sodobne oz. »mod(er)ne« psihologije Hansa Yurgena Eysencka prikazuje s fotografijo, kjer ima ostareli »znanstvenik« na glavi smešno merilno napravo, nekakšno frizersko havbo (z »viklerji«), ki naj bi v bodočnosti objektivno izmerila inteligentnost. Na ta način nam v prispodobi (in posredno) pikro dopoveduje, da psihologija ne more biti nikoli tako znanstvena, kot bi radi psihologi. Filozofsko »mislenje (psihološke) misli« se izpostavlja kot tisti manjkajoči samorefleksivni člen, ki bi psihologijo lahko naredil treznejšo in znanstveno bolj preudarno. 
»Kriza psihologije«, kot bi lahko dali naslov Miheljakovi knjigi Spoznavni temelji psihologije, je vredna branja. To, spodobno tanko knjigo (ima le dobrih 130 strni), bi lahko vzeli v roko vsi tisti (»prihajajoči«) psihologi, ki bi radi v tej »duhoslovni« stroki kaj znanstvenega odkrili in dokazali, in tudi tisti, ki mislijo, da so to doslej vseskozi delali. Nadobudnih študentov mnogih fakultet, kjer se tako ali drugače tematizira človekova duševnost oz. psihologija (in sociologija), seveda ne smemo pozabiti. Mnoge konkurenčne teorije se bodo skozi Miheljakovo knjigo Spoznavni temelji psihologije morda zdele legitimne. Če pa se bo kakšen privrženec psihološke stroke po prebranem toliko zamislil, da se bo v svoji znanstvenospoznavni zagati zatekel v filozofijo oz. spoznavni skepticizem ali celo v (katerokoli) psihoanalizo, pa bo presegel vsa pričakovanja. Za malce bolj zahtevne in ambiciozne bralce pa svetujemo, da v roke vzame Camero obscuro psihologije, v kateri se je Miheljak lotil krize znanstvenega spoznavanja v psihologiji precej bolj obširno. 

mag. Roman Vodeb