Recenzija knjige Branko Gradišnik: Roka, voda, kamen

Beremo za vas

Predstavljam vam novo, zelo iskreno pripoved o odnosu moški – ženska (z veliko avtobiografskega naboja), literata Branka Gradišnika, mojega znanca iz tekov po Sloveniji, knjige (v treh nadaljevanjih na skupno 900 straneh) ROKA, VODA, KAMEN in so zanesljivo hit tega leta.

Brez kakršnih koli zadržkov soglašam z mnenjem Tarasa Kemaunerja (le-tega smo spoznali že v junijskih »razgledih« kot recenzorja naše zgodovinske knjige o Šmarjeti in Beli cerkvi), da je to v prvi vrsti skrajno iskrena in psihološko poglobljena analiza in sinteza odnosa dveh iščočih se bitij, oseb, moškega in ženske, ki želita vzpostaviti trajnejšo vez v modernem času, ki temu zagotovo ni naklonjen. Pri tem pa naletita na ogromno težavo bolečine, čustvenih nihanj, nerazumevanja, padcev in vzponov … A vztrajata, se trudita (tudi na »suho«) in na daljši rok vzpostavita »harmonijo« z zametki večnostnega. In glavni adut, ki ga uporabita oba, je iskrenost do »bolečine in neizmerne radosti«.

Mene je v knjigi posebej navdušilo to, da je moški radikalno porušil mit o močnem moškem (mačotu) in šibki ženski (drugorazrednem bitju). Pri tem mu ni nerodno spregovoriti o najintimnejšem pri obeh – sebi in partnerici.

Citat 1: »Trgala sta me želja in strah. A strah je bil močnejši. Ta mali mi je stopil pa spet splahnel, takoj, ko sem se obrnil proti njej. Ponavljalo se je, kot se je sedem let prej zgodilo z Eriko Š. tedaj sem tako rekoč na vrat na nos pobegnil, se umaknil, tokrat pa sem vedel, da bi umik pomenil dokončen konec vseh upov…«

Citat 2: »Mislim, da mi je Manjina resnična lepota prvikrat do kraja zasijala prav tam na Iksovi postelji, kajti v trenutku spolne omamljenosti postane njen obraz neizrekljivo lep. Skozi več faz prehaja, najprej je ganguinovska, tahitijska, potem pa se ta lunasti obraz zmehča, rahel zatajevan nasmešek ga preoblikuje v mačjo lepoto. razprte ustnice, zaprte oči z bogatimi trepalnicami. Vem kaj je skrito bistvo te lepote – to, da se ne vidi. Njen obraz je obraz ženske, ki ve nekaj več – ta nekaj več pa je ravno tisto, kar Manja v budnosti in pod diktatom kontrole potem pozabi.«
 
V zadnji knjigi ne prezrite zelo zanimivo Gradišnikovo razmišljanje z naslovom »zadnji postkriptum« in zelo zanimive kritike znanih Slovencev, med katerimi ne manjka celo Zmago Jelinčič Plemeniti.

Marjan Grahut