Proces druge individualizacije in zgodnji adolescentni razvoj

Raziskave in razprave

Proces druge individuacije je določen z razvojem psihične avtonomije mladih v odnosih z njihovimi starši v teku adolescence. Cilj te raziskave je bil ugotoviti ali razvoj psihične avtonomije v dobi adolescence (do 15. tega leta starosti) igra pomembno vlogo v doseženi psihološki prilagoditvi v obdobju pozne adolescence. Raziskava je bila opravljena na vzorcu 925 študentov (341 mladeničev in 574 mladenk), povprečne starosti 20,78 let, le ti so bili vzgojeni v družini z obema staršema. Raven dosežene psihične avtonomije je določena s percepcijo doseženih emocionalnih odnosov med adolescenti in njihovimi starši do 15. tega leta starosti na PBI variablah skrb-odklanjanje in avtonomija-kontrola. Uspešnost dosežene psihološke prilagoditve je izmerjena s skalami: samospoštovanje in splošno zadovoljstvo z življenjem. Na osnovi pridobljenih rezultatov je mogoče podpreti osnovno hipotezo, da kakovost psihične avtonomije, ki je bila dosežena v družini v času zgodnje adolescence (do 15. tega leta starosti) bistveno vpliva na uspešnost dosežene psihološke prilagoditve v pozni adolescenci. Ti rezultati potrjujejo, da je proces druge individuacije primarno določen z emocionalnim dogajanjem v rani adolescenci. Druga pomembna ugotovitev je, da se na ta emocionalna dogajanja adolescenti različno odzivajo glede na spol. Razlika je ugotovljena v pomenu emocionalnih odnosov z materjo in dinamiki odnosov v družini adolescenta med mladeničem in očetom (diadni odnos) ter odnosom mladenke z očetom in materjo (triadni odnos).

Ključne besede: druga individuacija, objektni odnos, psihična avtonomija, zgodnja adolescenca, psihološka prilagoditev.

dr. Aldo Špelić