Recenzija knjige Olge Dečman Dobrnjič: V objemu pedofila

Beremo za vas

Olga Dečman Dobrnjič je slovenskim bralcem ponudila knjigo s provokativnim naslovom V objemu pedofila. Pedofilija je področje, ki je v zadnjih letih postala ena najbolj osovraženih tem oz. kriminalnih področij. Razkrinkani pedofili so razburkali laično javnost, slovenska strokovna javnost pa je ostala vse preveč zadržana. Medtem je svetovna psihiatrično-psihoterapevtska oz. psihoanalitična stroka že zdavnaj nadgradila Freuda in transparentno postavila spolne zlorabe v epicenter številnih psihičnih težav in motenj, ki jih imajo mnogi odrasli, in to ravno na račun spolnih zlorab.

Freud nekako ni verjel svojim pacientkam, ki so mu govorile, da so bile spolno zlorabljene. Pri tem je treba razumeti in nekako vzeti v zakup dejstvo takratnih okoliščin. V svoji prvotni teoriji sedukcije (zapeljevanja) je verjetno ravno na račun določenih neverjetnih pripovedi svojih pacientk vpeljal koncept psihične realnosti, ki se lahko pokriva z dejanskostjo, ali pa tudi ne. Z razvojem psihoanalize so se pogledi na spolne zlorabe malce spremenili. Kljub temu, da se ve, da obstaja tudi t. i. lažen spomin, se izpovedim ljudi, ki imajo neke psihične motnje, nekako verjame.

Današnja psihoterapevtska oz. psihoanalitična stroka namreč ve, da kakršnakoli spolna zloraba ne more ostati potlačena in izrinjena iz zavesti na tak način, saj je dejstvo, da kot taka vedno vpliva na psihično stanje odraslega človeka.

Psihiatrična in psihoterapevtska stroka imata deljena mnenja v marsičem. Medtem, ko psihiatri depresijo zdravijo z medikamenti, in niti ne sprašujejo po globljih vzrokih depresivnih ljudi, jim psihoterapevti predvsem prisluhnejo. In če iz psihoterapevtske stroke posvečeno povzdignemo klasične psihoanalitike freudovske orientiranosti, ki vrtajo po otroštvu, da bi našle vzroke depresivnosti, pedofilijo hitro postavimo na vrh ene od najbolj zagatnih esenc psihičnih motenj – največkrat predvsem depresije in samomorilnosti, kot v knjigi odlično prikazuje avtorica.

Dalje avtorica posebej poudari še eno pomembno posledico pedofilije: žrtve spolnih zlorab imajo ob depresiji še vrsto težav – predvsem v partnerskih odnosih. V vsakem moškem sčasoma prepoznavajo svojega, v otroštvu doživetega pedofila, četudi z moškim ni nič narobe. Jasno pa je, da se žrtve spolnih zlorab – v mislih imamo predvsem ženske – v življenju ne znajo izbirati dostojnih partnerjev in na ta fenomen nas v knjigi opozarja tudi avtorica knjige. Bralcem transparentno namigne, da se moški bivšim žrtvam znajo kar nekako kronično gnusiti, in to šele skozi vzpostavljen transferni odnos, ki je nasičen tudi s pedofilsko izkušnjo same žrtve. Zato ni čudno, da mnoge žrtve različnih spolnih zlorab, torej tudi posilstev, v končni fazi pristanejo v lezbičnem odnosu.

Olga Dečman Dobrnjič na literarno zanimiv, avtentičen način, predstavi tegobe žrtev spolnih zlorab, saj z dolžino stavkov in izbiro samoglasnikov stopnjuje dogajanje in doživljanje žrtve. Osredotoča se na deklice oz. ženske, ki so v našem prikritem družbenem patriarhatu največkrat žrtve spolnih zlorab. Na številnih mestih zapiše misli, ki se pletejo po glavi mnogih žrtev. To so misli, ki jih običajni ljudje niti ne znajo razumeti. Žrtve pa prav dobro vedo o čem teče beseda v knjigi.

V mislih imamo predvsem užitek žrtve (otroka), ki se lahko nemalokrat pojavi v mislih in še dolga leta bega žensko. Ženske, ki so bile žrtve spolnih zlorab, največkrat sebi nekako ne znajo odpustiti tistega begajočega užitka, ki so ga doživele, ko so bile spolno zlorabljene. Avtorica knjige piše tudi o tem občutku krivde, ki je največkrat predvsem nezavedne narave. Ko v svojo zgodbo vpelje psihiatra (psihoterapevta), da jasno vedeti, da si bodo mnoge ženske, bivše žrtve spolnih zlorab, uredile zasebno oz. partnersko življenje šele takrat, ko bodo pri sebi »prišle na čisto« v zvezi z lastnim otroštvom in takrat občuteno pedofilijo. Samokrivdo in nezavedno samoobtoževanje bodo lahko predelale ravno s pomočjo pogovornega psihoterapevta (ne pa s tableti).

Ta avtoričin namig je pomembno sporočilo knjige in bi znal pomagati mnogim žrtvam, da se bodo po prebrani knjigi znale obrniti na strokovno pomoč.

Nepripravljenega bralca pa je treba seveda opozoriti: mnoga poglavja znajo biti za marsikoga mučna. Pedofilija je pač mučna tema, ki v ljudeh sproža jezo in bes ter seveda sočutje in žalost ob spoznanju, da pedofilija ni izkoreninjena. Kdor se prebije čez celo knjigo, na koncu postane odločen, da bo stopil na stran dobrega in pravice.

Pedofilijo je treba družbeno obsoditi, javno in transparentno – z dikcijo, da žrtve spolnih zlorab nikoli ne bodo takšne, kot bi bile, če se jim spolna zloraba ne bi zgodila. Žrtve spolnih zlorab se seveda med seboj razlikujejo. Mnogim dekletom (in fantom) so se dogajale majhne zlorabe, ki so se kopičile. Drugim so se dogajala prava posilstva. Žrtvam je treba pomagati – in to z besedo oz. s pogovorom in z dejanji. Žrtev je treba iz okolja zlorabe nujno umakniti.

Otroci si marsikaj na področju spolnosti ne znajo razložiti. Svojo zagato tiščijo v sebi in jo vedno znova »pogrevajo« in premlevajo, tudi v odraslosti, so v začaranem krogu, in tudi o tem govori knjiga. Brez strokovne psihoterapevtske pomoči si popolnoma zavozlajo, uničijo življenja. Njihovi življenjski partnerji trpijo predvsem zato, ker žrtev v sebi ni ustrezno umestila in predelala svojih potlačenih čustev. Vsak objem moškega postane za njih sčasoma objem pedofila, kar avtorica nakaže s provokativnim naslovom knjige. Mnoge zavestne in predvsem nezavedne, potlačene misli, je treba predelati v neki daljši psihoterapevtski oz. psihoanalitični obravnavi.

Knjiga Olge Dečman Dobrnjič V objemu pedofila bo že zaradi naslova, ki je simboličen, pritegnila tiste bralke (in bralce), ki imajo neko grenko izkušnjo na temo spolnih zlorab v otroštvu. Mnoge žrtve po določenem času v odraslosti spoznajo, da z njimi v otroštvu ni bilo nič narobe, ker so pristale v objemu pedofila – in prav to sporoča knjiga. Morda bo kakšna bralka ravno po prebrani knjigi zbrala pogum in se odločila spregovoriti o svojih tegobah iz otroštva, morda bo celo stopila na Policijo oz. k organom za pregon pedofilije. Če se kaj takšnega zgodi, in če se za zapahi znajde vsaj eden pedofil, bo vesela tako avtorica knjige in vsi tisti, ki neizmerno obsojamo pedofilijo.

mag. Roman Vodeb