Recenzija knjige Viljema Ščuke: ŠOLAR NA POTI DO SEBE

Beremo za vas

Kot verjetno večina »Šmarječanov« ve, se z vzgojno-izobraževalno dejavnostjo ukvarjam že dobrih trideset let. Ves čas v dijaških domovih, ustanovah, namenjenih srednješolcem, ki se šolajo izven kraja stalnega bivališča. Ker sem približno 20 let delal kot vzgojitelj, tako z dekleti kot s fanti, in nenazadnje z mešanimi vzgojnimi skupinami, dobro vem kako smo si vzgojitelji za učinkovito praktično vzgojno delo, veliko pomagali z različnimi strokovnimi seminarji, branjem in študijem ustrezne pedagoške literature in še posebej z različnimi vzgojnimi teorijami oz. koncepti, med katerimi so izstopali naslednji: Makarenkova »kolektivistična« pedagogika (dobra, a napačno razumljena); permisivna vzgoja (zares sporna); avtoritarna vzgoja in v zadnjem času zelo popularne (a vseeno ne najbolj učinkovite) celostno usmerjene teorije kot so: Glasserjeva realitetna terapija, Franklova logoteorija in Reasonerjeva teorija o oblikovanju občutka lastne vrednosti. Vse te teorije, navkljub želji po obravnavi človeka kot celote, tako ali drugače »bremenijo« enostranskost oziroma slabo skrit pretiran poudarek samo ene dimenzije človekove osebnosti. Recimo Franklova logoteorija (logoterapija) temelji skoraj izključno na katoliško pojmovani duhovnosti in se v njej drugače misleči preprosto ne najdejo. 

Marjan Grahut