V smeri uporabe pozitivne psihologije v inkluzivnem izobraževanju

Povzetki

V pričujočem besedilu govorimo o potrebi po predhodnem pripravi/usposabljanju učiteljev, da bodo v razred vstopili s predpostavko o močnih točkah posameznika in bodo razumeli, kako raznolikost sposobnosti in kulturnega okolja iz katerega učenci/dijaki/študentje izhajajo, prispeva k subjektivnemu blagostanju posameznika v populaciji. Verjamemo, da je izgradnja psihološko pozitivnega okolja in oblikovanje srečnih šol (flourising schools) ena od perspektivnih poti do oblikovanja inkluzivnega izobraževalnega okolja. Najpomembnejši prispevek pozitivne psihologije je oblikovanje kolektivne identitete – skupnega glasu in jezika za raziskovalce in praktike iz področja razvojne psihologije in psihoterapije, pedagoške psihologije ter klinične psihologije. Pozitivna psihologija je zelo plodna pobuda – tako na področju temeljnih teorij in laboratorijskega raziskovanja kot tudi na področju uporabe v praksi. Raziskovalna vprašanja so pomembna, saj ponujajo vpogled v temelje človekove narave, iz zornega kota pozitivne psihologije. Kljub temu, da so definicije kakovostnega poučevanja med seboj precej variirajo, pa velja, da dober učitelj pozna sposobnosti vsakega posameznega učenca. Vendar pa – učitelji začetniki si z naporom prizadevajo identificirati sposobnosti vseh učencev. Mnogo učiteljev opisuje inkluzijske prakse kot še eno oviro, s katero se je potrebno soočati pri delu v razredu. Znanstveniki si zato prizadevajo najti poti, kako spremeniti takšno obremenjujoče, negativno miselnost o inkluziji, v pozitivno naravnano, prijetno pojmovanje, uvrščeno v koncept pozitivne psihologije. 

Ključne besede: pozitivno, psihologija, inkluzivno, izobraževanje. 

dr. Lence Miloseva, dr. Jozefina Marelja