Če vzgoja ni mogoča, čemu potem vzgojitelj?

Dileme vzgoje
Vzgajanje je nemogoč poklic. Nemogoč v primerjavi z drugimi poklici, kjer sta pot in način za dosego nekega cilja znana. Določena vzgojna pot pa lahko pripelje tudi do nasprotnih ciljev od pričakovanih. Vzgoja je možna le kot sprotna refleksija, zato je upravičeno razbijanje vsake iluzije, da so mogoča navodila za vzgojo. Nemogoč poklic kot neprimeren. Neprimeren času. Neprimeren prostoru. V prispevku želim vzgojitelju predstaviti, kje in na kakšen način je njegovo mesto v vzgoji, za kaj je poklican, kaj pravzaprav dela, kaj si samo domišlja, da dela, kaj dejansko lahko stori in na kaj lahko pri tem sploh upa … Menim, da je prav ta »nemogočnost« vzgoje edina možnost, da lahko vzgojitelj vzgaja ali pa se vsaj ukvarja s tem, čemur pravimo vzgoja. Tudi ko vzgojitelj misli, da ne vzgaja, deluje vzgojno. Avtoriteta je podeljena, transfer se aktivira ter nezavedno je že prisotno. Vzgojiteljevo in nezavedno tistega, komur je vzgoja namenjena, otroka.
 
Ključne besede: vzgoja, znanje, subjekt, transfer, nezavedno, avtoriteta.
 
Benedikt Ličen