KRIZA VZGOJE – Ali potrebujemo socialno in družinsko “razstrupljanje”?

Dileme vzgoje
Vzgoja je pojav, ki ga poznajo vse civilizacije. Veliko različnih pristopov in teorij, ki ponujajo različne odgovore o fenomenu vzgoje kažejo na zahtevnost tega procesa. Zavedajoč se mnogih odprtih vprašnj o vzgoji, na katere ni (univerzalnega) odgovora, ta članek ne teži k celovitemu pristop k teoriji vzgoje. Z uporabo sistematičnega strukturalističnega pristopa, avtorica opozarja na dejstvo o nezadostni pozornosti na mikro in makro ravni enega izmed najpomembnejših stebrov človekovega in družbenega razvoja – vzgoji (in izobraževanju). Zdi se neizogibno vprašati starše in tudi oblikovalce (socialnih) politik in norm, meril vsakodnevnega “modernega” sveta: Ali se lahko naša družba človekovega dostojanstva, odzove na aktualne izzive na vseh področjih življenja, čeprav marginalizira pomen vzgoje zastavljene v okviru ciljev človekovega razvoja za vsakega posameznika in zastavljene kot ene od “strateških” humanistično-razvojnih rešitev za nabor različnih “kriz”. V okviru širokega nabora “kriz” (gospodarske, socialne, finančne, politične, itd.), o katerih slišimo vsak dan kot o “družbeni razvojno-tranzicijski neujnosti”, avtorica izobraževalno krizo glede na njene možne posledice izpostavlja kot eno najhujših kriz, ki od sodobne pedagoške znanosti zahteva ustrezno ukrepanje.
 
Ključne besede: družina, družba, moralne vrednote, humanistično-razvojni cilji, kriza vzgoje, vzgojno “razstrupljanje”.
 
dr. Jasminka Zloković