Intervju s predsednikom skupnosti domov Slovenije

Dijaški domovi na stičišču

 

Kaj vas je motiviralo, da ste vaše profesionalno življenje povezali z dijaškim domovi?

Če izhajam iz teze, da je vzvod motivacije pozitivno pričakovanje, sem odločitev za zaposlitev v dijaškem domu oprl na izziv vodenja in ravnateljevanja. Uresničevanje motiva (»motus« pomeni latinsko gibanje) v procesu oblikovanja in doseganja organizacijskih ciljev prepoznavam osebno na izkustveni poti v pozitivnih občutkih ustvarjalnosti, strokovnega usposabljanja in uveljavljanja lastnih potencialov. Ima pa motivacija »čarobno lastnost«, ker določa vztrajnost in omogoča osredotočenost. Slednje pa je pri delu in vodenju kompleksne organizacije kot je dijaški dom ključnega pomena za uspešnost poslovanja. Delovno okolje, ki ga prežema zvedavi utrip mladostnikov pa predstavlja neprimerljiv privilegij spremljati in spodbujati mlade v pogojih enkratnosti in neponovljivosti. Dolgčasa in ponavljajoče se rutine pri svojem delu nikoli in nikdar ne srečam(-o).

Dijaški domovi so na stičišču pomenih sprememb. Kje vidite nove smeri razvoja domske pedagogike?

Domsko pedagogiko povezujem s procesno-razvojnim modelom. Gre za kompleksen pristop, ki se oddaljuje od skrajnega pola permisije oziroma represije. Model vzgoje naj v didaktičnem smislu vključuje dvosmerno komunikacijo med vzgojiteljem in dijakom, fleksibilno načrtovanje kurikula, kjer sodelujejo vzgojitelji, starši in mladostniki, avtoriteto, ki otroku omogoča doživljanje varnosti in sprejetosti, spodbuja pa otrokovo osamosvajanje in odgovornost za ravnanje. 

Nosilci domske pedagogike naj ne bodo »antiavtoritarci« in zagovorniki permisivne vzgoje. Rezultati slednjega koncepta so naravnost šokantni. Mladostniki, ki so bili vzgajani po permisiji se namreč ne odlikujejo s samostojnostjo, ustvarjalnostjo in notranjo (avtonomno) moralnostjo, ampak do skrajnosti razvijejo potrošniško egoistično miselnost in bolestno narcistično odvisnost od zunanjih potrditev in materialnih dobrin. Strokovni delavci v dijaških domovih naj zapolnijo vrzel izrazitega pomanjkanja vzgojnih zahtev (npr. »naredi to«) do mladostnika in oddaljijo naj jih stran od razvajenosti. Mladostniki so namreč željni hitrega uspeha, pojavljanja v medijih, niso sposobni prenesti poraza (neuspeha) predvsem pa imajo velik pohlep po užitkih. Vzgoja spoštljivega in sočutnega mladostnika temelji na doslednosti in postavljanju meja. Postane naj odgovorna in samostojna oseba, ki bo sposobna v prihodnosti reševati svoje življenjske naloge.

Vaši sodelavci menijo, da imate izjemen smisel za in dar za ekonomijo. Menite, da bi z dobro ekipo usposobljenih domskih sodelavcev preko javnih razpisov uspeli najti način za spremenjeno politiko razvoja dijaških domov?

Dijaški domovi delujejo kot javni zavodi v okviru novega modela financiranja, ki je z letom 2013 uvedel »per capita« sistem (t. j. valorizacija vzgojnega programa x število dijakov = letni obseg financiranja). Ob upoštevanju makroekonomskih agregatov in stanja javnih financ, uvedbe nepremišljenih sistemskih ukrepov (= linearno subvencioniranje prevozov dijakov), demografskih gibanj, predimenzionirane mreže srednjih šol je posledica upad števila dijakov (cca. 4.700 dijakov v šolskem letu 2013/14 je vpisanih v mrežo dijaških domov). Na tej osnovi prepoznavam objektivno potrebo po obvladovanju stroškov poslovanja, kjer so javni razpisi pripomoček za doseganje pozitivnih učinkov ekonomije obsega. Dijaški domovi že aktivno sodelujemo pri javnih razpisih za električno energijo in plin, v teku pa je tudi priprava razpisa za energetske izkaznice. Verjamem, da lahko nabor osnov (npr. nabava živil, čistilnih sredstev …) razširimo in v sestavu medorganizacijskega sodelovanja podelimo pozitivne učinke, t.j. prihranke pri nabavah.

Predvsem pa želim izpostaviti pomen sodelovanja med dijaškimi domovi tudi na področju inoviranja procesov vzgojnega dela kot tudi novih vsebin. Vzgojno komponento v družbi je potrebno okrepiti in evalvacija sekundarnega izobraževanja potrjuje, da so prepoznavni problemi vzgojne narave. Strokovni delavci v mreži dijaških domov (društvo Vzgojitelj v sodelovanju s Skupnostjo dijaških domov Slovenije) naj se angažirajo pri pripravi vzgojnega programa, ki bo naslavljal vse tiste dijake, ki so sicer na dnevni vožnji (npr. 1 letnike – agregatno število na srednješolski ravni je cca. 18.000) in v okviru izbranega časovnega loka udejanjal vsebine asertivnosti, nenasilja, sprejemanja drugačnosti, ustvarjalnosti, prostovoljstva. Verjamem, da velja v tej smeri nadgrajevati naše osnovno delo in ga dopolnjevati z aktivnim vstopanjem v t. i. »procesno vzgojno nišo«. Tudi sicer bi lahko mreženje strokovnih in izkustvenih parametrov uporabili za oblikovanje programov »preventive« in na tej osnovi bi lahko  kandidirali za pridobivanje sredstev iz javnih skladov tako »nacionalnih« kot tudi iz EU-virov.

Kot Predsednik skupnosti dijaških domov Slovenije imate pomembno vlogo pri vzgoji mladih. Kaj bi sporočili mladim?

Zadnje čase je veliko (tudi neobčutenega) govora o vrednotah in potrebi po etiki v šolstvu. Moralna občutljivost ni nič drugega kot nadgradnja sočutja. Šele ko prepoznate drugega kot sebi podobnega, z isto pravico do uslišanosti v temeljnih potrebah, se sploh začne pogovor o dobrem. Vrednote so abstrakten pojem in če ne čutimo povezanosti z bližnjim, ko govorimo o njih, so samo še ena oblika manipulacije s sabo in drugim, varianta samoprevare in pot v vzvišenost, ki ločuje. Poznam veliko ljudi, ki govorijo o vrednotah, a so kot ljudje mrzli, preračunljivi in nesočutni. Počutijo se moralne, a niso sposobni toplega poslušanja, skromnega opazovanja sebe, srčne izmenjave. Etika, ki dolgoročno spreminja družbo, je samo ena. Njen temelj izhaja iz sočutja in ljubezni do življenja v drugem, njen jezik je vedno miroljuben in srce njenega delovanja toplo.

Dodajam le še misel Lin-Chia (učitelj zena), ki pravi »… resnični čudež ni letati po zraku ali hoditi po vodi, ampak hoditi po zemlji …« 


Dragan Kojič, Dr. Olga Dečman Dobrnjič