INTERVJU: PROSTI ČAS V DIJAŠKI DOMOVIH JE ČAS »Z« MLADIMI IN »ZA« MLADE

INTERVIEW: LEISURE TIME IN BOARDING SCHOOLS IS TIME SPENT »WITH« YOUNG PEOPLE AND »FOR« YOUNG PEOPLE

dr. Lidija Hamler
Številka 53-54 (2016)

V tej številki Iskanja osvetljujejo »prosti čas« kot osrednjo temo, ki zelo zaznamuje življenje in delo v dijaških domovih. Naša sogovornika sta gospa Nežka Birk iz Doma Janeza Boska iz Želimelj in gospod Primož Maučnik iz Ruš – Dijaški dom Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše.


Najprej vaju prosim, da se na kratko predstavita.

Nežka: Sem Nežka Birk, nočna vzgojiteljica in koordinatorka dejavnosti v dijaškem Domu Janeza Boska. Letos teče 5. leto moje zaposlitve v Domu Janeza Boska. Čez leta se je moje delo v dijaškem domu spreminjalo. Začela sem kot nočna vzgojiteljica in delala samo po 4 ure dnevno, sedaj pa sem že 2 leti tudi koordinatorka dejavnosti znotraj doma. Moje delo obsega – poleg nočne prisotnosti v domu in večernega časa znotraj posameznih vzgojnih skupin – tudi koordinacijo in vodenje naših domskih dejavnosti, pa tudi organizacijo posameznih dogodkov, raznih družabnih dejavnosti in dogodkov, ki se odvijejo med popoldanskim odmorom ali pa v večernem času.

Primož: Sem Primož Maučnik, vzgojitelj v Dijaškem domu Gimnazije in srednje Kemijske šole Ruše. Na začetku bi se rad zahvalil gospe Lidiji Hamler za povabilo k sodelovanju v intervjuju.

Kot vzgojitelj sem odgovoren za vse popoldanske športne aktivnosti  (nogomet, košarka, odbojka, namizni tenis, šah, kolesarjenje itd.), ki se odvijajo v sklopu dijaškega doma.   Sem tudi športni koordinator dijaških domov Maribora (regijska tekmovanja med mariborskimi dijaškimi domovi) in pa športni koordinator za vzhodno regijo dijaških domov (medregijska tekmovanja med mariborsko, celjsko, dolenjsko, ptujsko-prekmursko regijo). V dijaškem domu sem zaposlen od leta 2009.

Prosti čas v dijaškem domu  je običajno čas, ki ga imajo mladi najraje. Kako, kje itd. ga mladi preživijo in kakšna je vajina vloga?

Nežka: Menim, da je prosti čas znotraj našega doma zelo pomemben vzgojni čas. Za to se trudimo prav vsi. Želimo namreč mladim ponuditi tisto, kar jih zanima, kar jih veseli in po čemer sami hrepenijo. Zelo pomembno je, da pri ponudbi dejavnosti ne pretiravamo, ampak da poskušamo videti in slišati vse dijake in njihove talente. Imamo veliko športne ponudbe in treningov, ki jih v našem domu vodijo in koordinirajo dijaki sami, saj želimo, da prevzemajo odgovornosti ter da znanje, ki ga imajo, posredujejo naprej. Med ostalimi dejavnostmi naj naštejem nekaj tistih, ki so stalne: tečaj kitare, solopetje, plesne vaje v paru, tečaj bobnov, skavti. Te dejavnosti so stalne, imamo pa tudi ustvarjalne delavnice, latino plese, ki jih prav tako vodi dijakinja, kmečke igre, pot preživetja, igre brez meja, klubske večere, ki se tematsko razlikujejo (potopisni večeri, večeri pravljic, glasbeni, plesni, literarni itd.), ženski popoldnevi. Tudi duhovna ponudba je pestra in sicer so to tematski duhovni večeri (adventni, Don Boskov večer, taizejski, križev pot na Kurešček), klanjanje (adoracija, ki poteka vsak teden). Naši dijaki tako svoj prosti čas lahko preživijo športno, imajo pa veliko priložnosti tudi za ustvarjanje in rast. Moja vloga pri njihovem prostem času je, da poskušam slišati potrebe mladih in jim ustvariti dogodek, ki jih pritegne in jim da tisto, kar potrebujejo. Sama se trudim, da organiziram različne dogodke in pripravim pestro ponudbo dejavnosti. Organiziram jih sama ali pa k sodelovanju povabim dijake, ki imajo željo sodelovati in ustvarjati. Velikokrat za določene dogodke pride pobuda prav z njihove strani in takrat je moja vloga samo, da sem mentorica in da pomagam pri izvedbi. To je moje vloga, vloga koordinatorke dejavnosti. Vloga ostalih vzgojiteljev pa je, da mi pri izvedbi občasno pomagajo, predvsem pa, da svoje dijake spodbudijo, da povedo, kaj bi si še želeli, in da mene opozorijo na skrite talente, ki rabijo malo poguma, da se pokažejo.

Primož: Moja vloga je dijake športno motivirati, tako da radi hodijo na športne krožke. V začetku vzgojiteljskega dela v dijaškem domu sem imel kar malo težav z motiviranjem, saj dijaki niso bili navajeni toliko športa. Ker sem sam športnik, sem se potrudil, da bi dijake privabil v čim večjem številu, in to mi je do danes uspelo. Od mojega prihoda do zdaj smo postali športno konkurenčen dom ostalim mariborskim domovom in tudi ostalim v  vzhodni regiji, saj dosegamo predvsem v odbojki in nogometu odlične rezultate. Kot veste, je za šport v dijaških domovih največji rezultat uvrstitev na domijado (finale športnih tekmovanj). Na domijado se uvrstijo štirje najboljši domovi v Sloveniji v vsaki športni panogi. Mi smo od leta 2011 pa do danes vsako leto uvrščeni na domijado v odbojki ( dekleta) in nogometu, dvakrat smo bili z namiznim tenisom (fantje) in dvakrat z odbojko (fantje), tako da smo glede športa naredili velik korak naprej. Tudi sicer vedno več dijakov prihaja, tako da sem glede aktivnega športnega delovanja nanje zelo ponosen. Poleg športa pa imamo tudi druge krožke (glasbene, kulturne, likovne, razne delavnice itd.).

Kako uspeta motivirati mlade, da so čimbolj aktivni, da razvijajo svoje talente in da širijo svoje obzorje s pomočjo neformalnega učenja?

Nežka: Menim, da je pomembno to, da upoštevamo ankete, ki jih naši dijaki izpolnijo ob koncu leta, kjer stvari pohvalijo ali pokritizirajo, in tako dobimo neko sliko, kaj je potrebno popraviti, kaj dodatno okrepiti. Tako tudi sama dobim motivacijo za nove dejavnosti, dogodke in projekte. Mlade pa motiviram na način, da najprej sama pripravim kakšen dogodek, da zanetim ogenj, potem pa se mi zdi najbolj pomembno, da njihovih  idej in želja ne zatrem, ampak jih skupaj poskušamo pripraviti do izvedbe in cilja. Zelo se trudim, da mladim dajem odgovornosti in da sami vodijo, izpeljejo projekte, ki so si jih zamislili. Ni vedno lahko, pride tudi obdobje, ko jim ni do ničesar, ko kot vzgojiteljica zaznam tudi nemotiviranost in brezvoljnost.  V takih trenutkih je bistveno, da skupaj najdemo, kaj je tisto, kar jih veseli, kako bi mladi lahko pokazali svoje talente, kaj lahko z njimi naredimo in kako jih lahko prikažemo.

Primož: Za dijake je velika motivacija samo udeležba na tekmovanjih. Komaj čakajo, da se začnejo športna tekmovanja, saj srečajo svoje prijatelje iz osnovne šole in tudi iz vasi in izrečejo nekaj besed o življenju v domu pri njih in pri nas. Sem pa kot športnik tudi sam velik ‘pozitivec’ in tudi motivator.  Na začetku treninga dijake pokličem k sebi in razložim, kaj bomo delali, vmes povem kakšne anekdote, in jim pojasnim, kaj od njih pričakujem. Na koncu treninga smo ponovno skupaj in naredimo refleksijo srečanj. Dijaki povedo svoj pogled, tudi sam izrazim mnenje, nekaterim osebno povem, kaj bi bilo boljše, kaj še moremo narediti skupaj in  ob koncu vedno poudarim, da so vedno boljši in da sem ponosen na njih ter da rad delam z njimi. In to dijaki močno čutijo. Kajti z agresijo, nesramnostjo, jezo ter ljubosumnostjo človek ne more biti uspešen. Mislim, da sem velik prijatelj dijakov in pogosto drugi oče, posebej takrat ko se »hecamo«. In smo res kot eno.

Lahko predstavita t. i. projekte, delavnice, dogodke, goste itd., ki so bili pri mladih dobro sprejeti?

Nežka:  Projekti, ki so bili med našimi dijaki zelo dobro sprejeti, so sledeči: pot preživetja, ki jo pripravljam že 3. leto, križev pot na Kurešček, kmečke igre, ženski popoldnevi, ki jih oblikujejo naše povabljene gostje (zelo uspešen večer je bil, ko sem povabila modno stilistko). Res uspešni dogodki so klubski večeri, ki sem jih začela prav sama. V domu imamo klubski prostor, za katerega sem imela občutek, da se je premalo koristil. Med odmorom sicer dijaki igrajo razne družabne igre, vendar sem sama želela še več. Zato sem tudi dala naslov tem večerom »klubski«. Tematsko so zelo raznoliki, ker prihajajo ideje s strani dijakov. Imamo razna potopisna predavanja bivših dijakov, plesne večere, ki so glasbeno tematski, pevske večere, ki jih tudi oblikujejo sedanji ali nekdanji dijaki. Tu so še manjši koncerti gostov ali notranjih glasbenih skupin, večeri družabnih iger, večeri pravljic ali risank. Projekt, ki je tudi zelo uspel, je bilo izdelovanje pohištva iz palet, ki se zelo dobro koristi na naših zunanjih površinah.

Primož: Če gledamo na šport, so to sigurno tekmovanja za uvrstitev na domijado, ki je vsako leto na Rogli. Športne panoge so zelo dobro sprejete in tudi obiskane. Tako da glede športa v dijaških domovih ni strahu.

Ostali vzgojitelji v dijaškem domu se ukvarjajo predvsem s kulturnimi prireditvami (nastopi, koncerti, proslave) in imamo veliko nadarjenih glasbenikov, ki pritegnejo tudi druge. Imam tudi božične delavnice, debatne delavnice, velikonočne delavnice,  servijetne delavnice, delavnice na snegu, ustvarjalne likovne delavnice. Imamo tudi projekt Simbioza in prostovoljstvo in pa družabne prireditve,  kot so npr. spoznavni večer, prvi letniki se predstavijo, kostanjev piknik, novoletna zabava, miklavževanje, valentinova pošta, menjava vlog, božični koncert, novoletna pošta, velikonočne delavnice, družabna srečanja, eko dijaški dom itd. Sodelujemo  s Cezam-om – Center za mlade Ruše (film, gledališče itd.) in na kulturnih prireditvah Občine Ruše, veliko sodelujemo tudi s šolo (zdrava šola, četrtki na četrti, predavanja bivših dijakov itd.). Organiziramo tudi veliko ekskurzij in izletov. V domu se vzgojitelji trudimo, da bi imeli pohode po obronkih Pohorja (dnevne in nočne) in upam, da bomo s tem začeli v naslednjem šolskem letu. V veselje nam je, da je veliko dijakov pripravljenih sodelovati.

Šport je najpogostejša oblika preživljanja prostega časa pri mladih v dijaških domovih, je pokazala naša anketa (op.: lahko preberete v prispevku Barbare Štingl). Pa je temu res tako? Če smo nekoliko kritični, se nam tudi na meddomskih športnih tekmovanjih kdaj pa kdaj zgodi zgolj tekmovanje. Kaj pa odnosi, učenje socialnih veščin…, skratka šport kot vrednota?

Nežka: Res je, šport je najpogostejša oblika preživljanja prostega časa. Ampak vsaj pri nas, se mi zdi, tiste oblike športa, ki niso treningi in tekmovanja, pri nas spodbujajo druženje in učenje socialnih veščin. Kadar sama organiziram kakšen športni dogodek ali aktivnost, gledam na to, da dijaki ustvarijo mešane skupine, da sami poskrbijo in organizirajo ekipe, kar se mi zdi temeljnega pomena, saj tako urijo svoje socialne veščine. Stopijo iz cone udobja v cono akcije, kar ni vedno lahko. V zvezi z našimi domskimi športnimi dogodki se trudimo, da spodbujamo tudi navijanje in podporo s tribun. Zavedamo se, da niso vsi dijaki športni navdušenci, kar pa ne pomeni, da svojega deleža ne morejo pokazati drugače. Zato spodbujamo odnose in podporo dijakov prijateljem, ki tekmujejo v določenih športih. Pri nas se zelo čuti pripadnost, kar se lahko pokaže na meddomskih športnih tekmovanjih.

Primož: Se strinjam, da je šport najpogostejša oblika preživljanja prostega časa, saj dijaki pri športu sproščajo vso svojo odvečno energijo. Kot veste, v šoli dijak sedi v učilnici od 8.00 do 14.30 in mora nekje pokuriti energijo,  za kar so popoldanske športne aktivnosti v dijaških domovih odlična priložnost.

Želim poudariti, da pri tekmovanjih med mariborskimi domovi ne vidim zgolj tekmovalnosti, saj smo tukaj v prvi vrsti vzgojitelji, ki delamo predvsem na športnem druženju. Zato bi se želel javno zahvaliti vzgojiteljem, s katerimi največ sodelujem in smo v zelo dobrih odnosih: Kristijanu Ploju, Dejanu Krambergerju, Herviku Grobelniku in ostalim. Trudimo se, da bi imeli čim več športnih druženj. Upam, da nam bo v tem šolskem letu to tudi uspelo. Tekmovanje je seveda prisotno v vsakem športu. Ključna pri tem je pozitivna naravnanost. Dober športnik, četudi rekreativec, ima v sebi pozitivne vrednote in samo takšni ljudje lahko v življenju tudi uspejo.

Zgled je najboljša oblika motivacije za druge ali rečeno drugače »samo to kar imaš, lahko drugim daš«. Kako vidva in sodelavci skrbite za aktivno preživljanje prostega časa oz.  kako bi bilo dobro, da bi ga preživljali?

Nežka: Besede mičejo, zgledi vlečejo, pravi star slovenski pregovor. Pri našem delu je to še kako res. Več kot damo, več imamo. Pri vsem tem pa ne smemo pretiravati. Aktivno preživljanje prostega časa ni tako, da potem mladi ne zmorejo nič več, ker so tako utrujeni in izčrpani. Pri nas se prav vsi trudimo – vsak od vzgojiteljev na svoj način, s svojimi talenti, spretnostmi in znanjem – mlade spodbujati k aktivnemu preživljanju prostega časa. In ker smo si različni, nastane in nastaja različen spekter dejavnosti in aktivnosti, ki so ponujene mladim. Kako skrbimo, da mladi aktivno preživljajo prosti čas? Tako, da jih spodbujamo, da sprejmejo odločitev, da so nekam vključeni, da si upajo tvegati in narediti korak iz sobe v aktivnost, ali pa da domski skupnosti sami ponudijo tisto, kar znajo in imajo. Včasih si morda narobe predstavljamo besedno zvezo »aktivno preživljanje«. Kot da se mora dogajati nekaj norega, da mora vse dirjati in skakati. Menim, da je aktivno včasih tudi ustvarjalno in umirjeno. Samo da ni brez smisla in polno brezvoljnosti. Zato se trudimo opazovati, kaj mladi znajo, katere talente imajo. Spodbujamo jih, da z njimi ne zaspijo, ampak so aktivni pri razvijanju in dajanju.

Primož: Omenil sem že, da veliko časa preživim z dijaki v telovadnici. Lahko rečem, da je temelj športa odnos: odnos do sebe, do dijakov, med dijaki itd. Hvaležen sem, da vsi delamo na iskrenosti in medsebojni povezanosti. Šport že sam po sebi povezuje, zato je pomembno, da to vrednoto mladi tudi čutijo in živijo. Na primer da si pomagajo, ko vidijo, da nekdo nekaj nečesa  zna – takrat višji letniki pristopijo,  povedo, pokažejo in gremo skupaj naprej.

Misel (želja, ideja predlog) ob koncu našega pogovora.

Nežka: Veliko je ustvarjalnosti, idej in želja tako pri nas vzgojiteljih kot tudi pri naših mladih. Zato se nam za aktivno preživljanje prostega časa ni potrebno bati. Seveda pa je potrebno neprestano skrbeti, da iz misli mladostnikov brišemo pasivno razmišljanje, kako je vse brez smisla. To se meni osebno zdi temelj vsega – da nas pasivnost ne prevzame, ampak da to, kar imamo, znamo in veljamo, damo naprej. Svoje talente vzamemo kot orodje, s katerim bomo zgled in graditelji našega skupnega bivanja.

Primož: Moja želja je, da bi se mariborski domovi več družili na športnem in kulturnem področju. In še ena, da bi za vzgojitelje mariborskih domov oziroma domove vzhodne regije organizirali izlet. Tako bi se vzgojitelji bolje spoznali, izmenjali dobre prakse in načrtovali medsebojno sodelovanje. In ob koncu še misel neznanega avtorja: »Če mi spodleti, nisem poraženec – uspel sem, ker sem poskušal«. Želim veliko aktivnega in smiselno preživetega prostega časa!

Iskrena hvala za sodelovanje. Še naprej Vama želim obilo srčne modrosti pri delu z mladimi in za mlade.

V imenu uredništva Iskanja se je pogovarjala dr. Lidija Hamler.