NAŠEMU prof. VINKU SKALARJU V SLOVO

IN LOVING MEMORY OF prof. VINKO SKALAR

Mag. Stanislav Bojan Zupet
Številka 55-56 (2017)

Telefonski klic,  ženski glas na oni strani se predstavi kot prof. Darja Zorc in mi pove, da nas je konec marca letošnjega leta v 85. letu starosti  zapustil prof. dr. Vinko Skalar.

Sam se ga najbolje spomnim iz svojega sicer malce zakasnelega študija na Pedagoški fakulteti. Poleg že pokojnega prof. Ivana Škofleka, ki je bil za našo generacijo študentov ob delu motor in vzpodbujevalec, je prof. Skalar predstavljal nekakšno sivo eminenco domskega življenja in znanja o delu iz prakse z mladimi nasploh. Vedno je predaval resno, morda nekoliko monotono, vsebinsko pa zelo zanimivo, vsaj meni se je takrat tako zdelo. Pozneje, ko sem ga prosil, da bi bil moj mentor pri diplomski nalogi, sem ga spoznal tudi drugače: kot izjemno prijaznega, toplega in zelo strokovnega profesorja, ki je bil na nek povsem njegov način pripravljen vsebinsko  voditi moja razmišljanja v osnutkih diplome.  Po tem sem ga videval bolj poredko, predvsem na srečanjih in strokovnih izobraževanjih vzgojiteljev, včasih pa tudi na njegovih sprehodih z ženo in sinom na Bratovševi ploščadi, kjer sva oba živela.

Prof. dr. Vinko Skalar se je rodil leta 1932 v Ljubljani in po končani osnovni šoli in gimnaziji leta 1959 diplomiral na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Deset let pozneje je odšel v Edinburg na specializacijo iz kriminologije in penologije, leta 1975 pa je na FF v Ljubljani doktoriral iz psiholoških znanosti. Pozneje je bil na tej fakulteti tako izredni kot redni profesor. Na Pedagoško akademijo, ki se je tisti čas nahajala še v Stiškem dvorcu  na Starem trgu v Ljubljani in kjer je bila že leta 1968 odprta smer študija »vzgojitelj v domovih«, je prišel 1974.  Po enem letu je odšel za deset let na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je poleg ostalega predaval domsko pedagogiko in se povezoval z dijaškimi domovi v Sloveniji. Na Pedagoški fakulteti se je program iz vzgojitelja defektologa za MVO leta 1991 preimenoval v program socialni pedagog, v katerega je bil poleg prof. Koboltove in prof. Škofleka tudi prof. Skalar globoko vpet. Bil je torej eden glavnih oblikovalcev strokovnega profila – modela vzgojitelja v dijaških domovih. Na Pedagoški fakulteti je bil tudi dekan in kasneje zaslužni profesor.

V Cobissu ima dr. Skalar 514 zapisov. Najbolj znan je njegov tako imenovani eksperiment v Logatcu, kjer je v okviru Inštituta za kriminologijo v bistvu šlo za merjenje socialne klime in njenih vplivov na prevzgojo mladostnikov. Veliko se je ukvarjal s permisivnostjo, z vzgojo mladih in uspešno rehabilitacijo mladih prestopnikov, s čimer je vplival na penologijo in sodno obravnavo mladostnikov. Svoje številne prispevke je objavljal v raznovrstnih revijah in zbornikih, kot so: Iskanja, Ptički brez gnezda, Sodobna pedagogika, Socialna pedagogika in tudi drugje. Leta 1983 je bil pobudnik za nastanek in vrsto let urednik revije Iskanja –   glasila, ki predstavlja delo dijaških domov iz vzgoje in prevzgoje vzporedno s prostorom strokovnega razmišljanja o takem delu; gre skratka za vsebine, ki prispevajo k konceptualizaciji dijaških domov.

Ko pregledujem zbornik »Za človeka gre«, posvečen dr. Vinku Skalarju, in premišljujem, kako zaključiti to svoje slovo od njega, v zborniku zasledim izjavo prof. Milice Bergant, ko je dr. Skalarju na neki, očitno burni razpravi na Filozofski fakulteti dejala:  »Ti si pa res zadnji jezdec humanizma«.